Dnevnik, November 20, 2014

From The Elvis Costello Wiki
Jump to: navigation, search
- Bibliography -
1975767778798081
8283848586878889
9091929394959697
9899000102030405
0607080910111213
14151617 18 19 20 21


Dnevnik
  • 2014 November 20

European publications

European Newspapers

Aamulehti
ABC Madrid
Adresseavisen
Aftonbladet
Århus Stiftstidende
Berliner Morgenpost
Berliner Zeitung
Berlingske
BT
Correio da Manhã
Corriere della Sera
Corse Matin
La Croix
Dagbladet
Dublin Evening Herald
Dublin Sunday Tribune
Ekstra Bladet
L'Évangéline
Le Figaro
Fyens Stiftstidende
Gazeta Wyborcza
Gazet van Antwerpen
Hamburger Abendblatt
Harz Kurier
Helsingin Sanomat
Husumer Nachrichten
Irish Examiner
Irish Independent
Irish Press
Irish Times
Le Journal du Dimanche
Jutarnji list
Jyllands-Posten
Kölner Stadt-Anzeiger
Libération
La Libre
Limburgs Dagblad
Le Monde
De Morgen
Münchner Merkur
El Mundo
Neue Zürcher Zeitung
Neues Volksblatt
Novinky
NRC Handelsblad
Oberösterreichische Nachrichten
El Pais
Le Parisien
Politiken
Die Presse
La Presse
Primorske novice
Radikal
la Repubblica
Satakunnan Kansa
Le Soir
Der Spiegel
La Stampa
De Standaard
Der Standard
Süddeutschen Zeitung
Svenska Dagbladet
Trouw
Vienna Kurier
De Volkskrant
La Voz de Galicia
Wiener Zeitung
Die Zeit

-

Oratorij za kantavtorja in šest kitar


Gregor Bauman
translate

Od Elvisa do Costella pot ni dolga. Romantični upornik nikoli ni dopustil, da bi deloval naivno. V tej smeri je izza velikih očal izostril svojo podobo in jo po potrebi prilagajal glede na trenutno razpoloženje. Včasih atraktivno, drugič kot slepar. Morda je prav na tak način odgovoril na temeljno vprašanje novega vala: kaj novi val je? Tudi zavoljo tega je že pred desetimi leti prestopil prag hrama slavnih rock'n'rolla.

Predalčkanja se je spomnil ceh, v katerega sodim. Razlog je bil sila preprost: iskanje najlažje poti, da izbrani glasbi pripnemo kopico primernih terminov, od kod se je vzela in kam sodi, ter si na tak način olajšamo proces kategoriziranja, prepričevanja ali oponašanja. V tem urejenem kaosu se vedno najde prostor za izjeme, ki jih je nemogoče stlačiti kamor koli, saj njihova kariera ni enoznačna, temveč polna drobnih odstopanj, enkrat v eno, drugič v drugo smer. Pri tem ni nujno pogoj, da gre za hojo po robu.

Nikakor ne, le za sledenje svoji umetniški intuiciji v okviru zastavljenih normativov, kjer je že pri izhodnih vratih prisotna oziroma poudarjena pot vrnitve. In recital An Evening With Elvis Costello – Solo in Concert je po vsebini in obliki prav to: vrnitev v (demo) izhodišče, da nam Elvis pove natanko tisto, kar med številnimi izgovori ali preformulacijami pogosto radi preslišimo – da je v bistvu (ne)navaden kantavtor.

Neverjetna sposobnost in prednost

Zato se je bilo še pred koncertom treba otresti vseh predsodkov, da bo Costello na odru povsem sam. Ni bilo namreč malo tistih, ki so bili skeptični do njegove takšne pojavnosti, kar je seveda lahko razumeti in nerazumeti obenem. So trenutki, ko Elvis potrebuje spremljevalni bend, ki v ospredje izpostavi njegov prisrčen barski »croonerski« ego, vendar zna tudi (za)dušiti njegovo pripovedno melanholično stran. Ta je tokrat prevzela osrednjo vlogo, da se je lahko sprostil in nam v zmernem tempu ter s pravšnjo mero samoironije nanizal katalog okoli tridesetih songov o ljubezni, lažeh, sanjah in prevarah. Elvis ima namreč prav neverjetno sposobnost in prednost obenem – pretekle dosežke zna oblikovati po svoji podobi in jih prilagoditi zanj tako značilni estetiki frustracije.

Da je (bila) namera iskrena, nam je zaupal že s prvencem My Aim Is True (1977), kjer je osebne izkušnje posredoval kot abstraktno splošnost, ki je od albuma Trust (1981) naprej postajala vedno bolj univerzalna. Z Elvisom prek vrste izjemno domišljenih strastnih pop vinjet namreč ni bilo več težko deliti neizčrpnega rezervoarja sanj, vizij in iluzij, najljubših nočnih mor, spokoja, sreče…, saj je frustracije znal obogatiti s pravilnimi odmerki čustvenih poudarkov. In pri tem nikdar ni zanemaril smisla za racionalnost in realnost. Costello se z življenjem ukvarja, ker ga živi – in tak je stopil, pravzaprav pritekel, na oder slikovitega Burgtheatra na Dunaju, da nam spregovori o svojem življenju v formi enostavnosti resnice. Da nam – preprosto povedano – ponudi sebe.

Brez težav s »preobrazbo«

Nobena skrivnost ni, da je Elvis Costello vzgajan na razkošni rhythm in blues osnovi, ki jo je vešče odpiral proti sredini. Zato se je pojavilo predvprašanje, kako mu bo tovrstno zvočno sliko uspelo minimalizirati oziroma jo razbremeniti pripadajoče evforije, a hkrati ohraniti vso njeno nežno surovost. Že po nekaj uvodnih skladbah je postalo jasno, da mu te »preobrazbe« ne predstavljajo večje težave; ta je nastala (le) pri dramaturgiji nastopa, ki je – pogojno rečeno – deloval zmerno do pretežno shizofreno. Elvis je blestel v trenutkih, ko je pesmi umestil v daljšo pripoved (spomini na očeta in slovo od mladosti) ali jih opremil s ciničnimi komentarji, ter se dolgočasil, ko je drugo za drugo stresal iz rokava.

Med obema »fenomenoma« mu nikakor ni uspelo vzpostaviti stične ali prehodne točke, kar je po svoje celo dobro, saj smo tako slišali nekatere presežke, a bili hkrati v trenutkih premočrtnosti obsojeni tudi na kinkanje. Vseeno to ni zasenčilo njegove duhovite umetniške radoživosti, ki se zna spretno poigravati z izbranimi žanri ter jih z nonšalantno samozavestjo frizirati po trenutnih občutkih. Tako smo se na tej »majavi« poti srečali celo z izvlečki Abbe, profesorjem Longhairom, Bobom Dylanom in Njo Charlesa Anzavourja, kar je že tako stalnica v njegovem solističnem nagovoru. Ironija ostaja največji zaveznik Elvisa Costella. Sprošča jo na različne načine, tudi tako, da napove posebnega gosta, za katerega se kmalu izkaže, da je on sam, le stoječi položaj je zamenjal za sedečega in v prvem izmed nepreštetih dodatkov, za izvrstno Shot With His Own Gun, sedel še za klavir.

Vse je podrejeno tistemu, kar prihaja iz zvočnikov

Celostno gledano je Costello spominjal na lik iz kakšnega Allenovega filma. Ni naključje, da smo imeli na odru osvetljen napis »on air«. Tudi očeta je, večkrat kot videl, slišal iz »majhne škatle« nad kaminom. Dnevi radia so mu – kot pronicljivemu opazovalcu in psihoanalitiku – blizu. Tako dojema tudi svoj solistični recital; kot obliko pasivne zabave, kjer je vse podrejeno tistemu, kar prihaja iz zvočnikov. Nobenega šova ni zadaj, le naracija zavoljo pesmi kot take, ki je včasih umeščena v prostor in čas, drugič pa zgolj vzeta iz konteksta. V tej fazi mu je malce spodletelo, tudi zato, ker je bil po tej logiki koncert za debelo uro predolg (skupaj dve uri in pol).

V epilogu vseeno ne morem mimo spoznanja, kako znajo čez mejo klasičnim teatrom (in operam) poiskati primerne vsebine zunaj avtohtone produkcije, pri nas pa te arhitekture postajajo zavetišče za primitivne resničnostne šove in njihove pajace. Ne rečem, da tovrstne glasbenike raje poslušam na za to bolj primernih odrih, a še vedno sem pripravljen raje »požreti« nastop Elvisa Costella ali Thurstona Moora v Drami ali Operi kot vedeti za onesnaževanje teh prizorišč s ceneno »wanna be in« produkcijo.

-

Dnevnik, November 20, 2014


Gregor Bauman reviews Elvis Costello solo on Saturday, October 25, 2014 at the Burgtheater, Vienna, Austria.

Images

2014-10-26 Dnevnik photo ds 07.jpg


Photo credit: Darja Šter

-



Back to top

External links