|
Skupina The Roots je ena glavnih fac sodobnega ameriškega hiphopa. Elvis Costello je ena glavnih fac širše popularne glasbe.
Od "newwavovskih" začetkov velja za glasbenega kameleona, ki suvereno slalomira med neštetimi žanri, spotoma pa obudi še kakšen retro slog. Bolj kot rodno britansko okolje je definiral ameriško, saj tam živi že petindvajset let, po nekem očitno ne ravno posrečenem koncertu na megafestivalu Glastonbury pa je v eni od značilnih grobih izjav dejal, da mu je vseeno tudi, če v Angliji ne nastopi nikoli več.
Na papirju gre torej za nekakšno sanjsko, skoraj zvezdniško navezo pod taktirko Elvisa Costella in bobnarja skupine The Roots Questlova. Projekt je zbudil še toliko več zanimanja, ker je zasedba The Roots danes nekaj povsem drugega, kakor je bila pred petimi leti. Namreč, zadnja štiri leta je neločljiva od televizijske oddaje Late Night With Jimmy Fallon. Tam se je udomačila kot hišna skupina, kot točna, natančna, udarna in podmazana mašina.
Plošček Wise Up Ghost naj bi nastajal brez pritiska, kadar so v natrpanem urniku le našli čas, snemali so ga tudi v garderobi, na začetku pa niso vedeli, ali delajo le en komad ali malo ploščo. Izkazalo se je, da so delali kar dolgometražec.
Rootsi tokrat seveda niso Rootsi, ki so zaznamovali zadnjih dvajset let hiphopa. To so Rootsi, ki so zaznamovali oddajo Late Night With Jimmy Fallon. So spremljevalna skupina, ki disciplinirano podlaga Costella. Ta naj bi bil skice komadov in besedila pisal le na bobnarske zanke, ki mu jih je dostavil Questlove. Aranžmaji so povsem šolski, vsak element, vsak refren pride na vrsto točno tam, kjer bi ga pričakovali. In tu doživimo največje razočaranje: na albumu ne slišimo niti enega značilnega raperskega vložka prvega mikrofona Rootsov, emsija Black Thoughta. Slišimo le Costella, ki se v besedilih seveda dotakne tudi novih razsežnosti ere Big Brotherja, rdeča nit pa so bistre predelave in reference na njegov starejši material. Wise Up Ghost ima tako, ironično, več apila za fene Jimmyja Fallona kot za fene hišne skupine njegove oddaje. Predvsem pa seveda cilja na fene Elvisa Costella.
Bojazen, da bi projekt učinkoval pretirano klasično popevkarsko, je odveč. Prevladuje ležerno, povsem obvladaško nametavanje edinstvenih gruvov, ki nas spomnijo na zlato ero hiphopa, pa tudi na skoraj pol stoletja stari sladko-grenki soul založbe Stax. Gre torej za tisto vrsto zavajajoče lahkotnosti, ko vse zveni tako preprosto, pa v resnici ni. Fantje so samo, kakor je značilno za glasbenike delavce, vpete v ameriško glasbeno industrijo, popolnoma uigrani.
Prijeten posluh in plošča, s katere se čez deset let nekaterih delov ne bo dobro spomnil niti Elvis Costello. Po predpisih.
|
